FE od znotraj - blog

Zmajska pravljica

Datum objave: 09.06.2020

Zmajska pravljica, ki nam predstavi pomembnost razumevanja naravoslovja, kulinarike in miru v svetu

 

V zmajski grapi so se začeli dnevi krajšati, postajalo je hladneje. Veverice so si pripravljale zaloge za zimo, ježi, kače, netopirji in medvedi pa so se ozirali za primernimi kotički za zimsko spanje.

Nekega jutra je bilo še posebej mrzlo. Zmaju Rožljaju se ni mudilo vstati, tako prijetno je bilo pod odejo. Pa ga je vendarle radovednost premagala in se je pognal na plano – zunaj se je namreč nekaj lesketalo. Ko je prišel ven, je ostrmel: vsenaokoli so s previsnih skal visele ledene sveče. »O, kako lepo,« je zavriskal in šel zbudit svoja prijatelja.

Zmaj Žlampaj in zmaj Dante sta bila takoj pripravljena na raziskovanje. Žlampaj je s kremplji trkal po ledenih svečah, jih ovohaval in lizal. »Mmmm, kako dobre so,« je rekel, »malo so podobne sladoledu, samo rozine manjkajo.« »Juhu, imam imenitno idejo,« je vzkliknil Dante, »če so ledene sveče tako dobre surove, kakšne bodo šele kuhane!«

Zmaji so sklenili, da bodo pripravili izvirno zimsko sladico – kuhane ledene sveče. Nabrali so jih polno košaro. Dante je pristavil največji kotliček in v njem zavrel vodo. Vanjo so stresli ledene sveče, a ne do roba. »Gotovo se bodo nakuhale, tako kot špageti ali riž,« je poznavalsko menil Dante. Nato so se šli ven igrat, da bi jim med kuhanjem čas hitreje minil.

Ko se jim je zdelo, da bi morale biti sveče že kuhane, so pripravili krožnike in žlice. Z zajemalko so pomešali po kotličku – in, o groza, ledenih sveč ni bilo v njem. Niti ene same ledene sveče ni bilo, samo voda! Zmaji so se ogorčeno spogledali. Gotovo se je nekdo skrivaj splazil h kotličku in vse pojedel! »Zdaj zagotovo vemo, da so kuhane ledene sveče izvrstna specialiteta. Kdor jih je pojedel, se ni mogel ustaviti vse do zadnje,« je vzkliknil Žlampaj in jezno zacepetal. Še nikoli prej se ni zgodilo, da bi v zmajski grapi kdo kradel hrano.

Zmaji so sklenili, da bodo sveče skuhali še enkrat. Tokrat so se šli med kuhanjem igrat tik pred votlino, tako da zagotovo nihče ne bi mogel neopažen vstopiti in jim izmakniti poslastice. Ko so čez nekaj časa prišli h kotličku polni pričakovanja, niso mogli verjeti svojim očem. V kotličku je bila spet samo voda, niti ene same samcate kuhane ledene sveče ni bilo v njem. Nekaj časa so se molče gledali in nejeverno zmajevali z glavami. Le kdo bi se lahko neopažen mimo njih pretihotapil v votlino in zopet vse pojedel? »Žlampaju so se pocedile sline: »Joj, kako je moralo biti to dobro! Ne zdržim več, da ne bi poskusil tako slastne jedi. Takoj jo skuhajmo ponovno!«


Oblikovanje: brgfx / Freepik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nič drugega jim ni ostalo. Nabrali so novih sveč. Tokrat se niso odmaknili od kotlička. Posedli so okrog ognja, stresli ledene sveče v kotliček in ga nepremično gledali, Žlampaj celo z obema glavama, ki sta mu zrasli namesto tiste, ki mu jo je ponesreči s sabljo odsekal vitez Hrabroslav Veličastni.

Ko se jim je zdelo, da so sveče najbrž že dovolj kuhane, so se zadovoljno začeli oblizovati – tokrat so bili prepričani, da jim kuhanih sveč ni mogel nihče pojesti, ker so ves čas pazili na kotliček. Bili pa so tudi že pošteno lačni. A kako presenečeni so bili šele zdaj, ko so pogledali vanj –  v  kotličku je bila spet samo voda!

Zdaj je bila mera njihovega potrpljenja polna. »Gotovo sta vidva vse pojedla, ko sem mogoče malo zakinkal,« je zarenčal Rožljaj. Žlampaj je grozeče pogledal Danteja: »Gotovo si ti naredil kako ukano, naju hipnotiziral ali kaj, in vse požrl!« Danteju je zakrililo v želodcu od lakote, zato ni bil ravno pripravljen na mirno reševanje sporov. Žlampaju je pokazal zobe in kremplje, ta pa se je zakadil z eno glavo v Rožljaja, z drugo pa v Danteja in oba pogrizel po vratu. Sledil je pošasten zmajski pretep, katerega podrobnosti bomo rajši zamolčali, ker so neprimerne za mlajše otroke.

Zmaji so se po pretepu odvlekli vsak v svojo votlino, kjer so si lizali rane in pestovali užaljenost. Niso bili samo ranjeni, lačni in užaljeni, ampak so predvsem ostali brez slastne zimske poslastice. Ledene sveče je namreč medtem stalil topel vetrc in niso mogli nabrati novih.

Po kosilu, ko so bili želodčki polni, pa sta jeza in užaljenost vendarle popustila. Vsak od njih je doma komaj čakal, da se bodo spet srečali. Prvi se je odločil prekiniti molk Dante. Oglasil se je pri prijateljih z novo pesmico. Takole gre:

Jesenski bluz

Prišla v deželo je jesen,
ob jutrih je teren meglen.
V gorah že led in golo drevje,
te zlahka naslanjač zapelje.

Hej, zbudi se, odpri oči,
rit lena s prakerjem dobi!
Čez mero se je zaprašila,
ko v naslanjač se je zarila.

Škrlat, zlato prekriva hosto,
podaj se v to prelest pogosto.
V fotelju slave ni nobene,
še zimska dlaka ne požene!

Zmaja Rožljaj in Žlampaj sta se spogledala. »No, kot gotovo veš, Dante, zmaji razen kosmatih ušes nimamo dlake, ne zimske, ne poletne,« je pokomentiral Rožljaj. »Saj ravno to pravi pesmica,« se je zasmejal Dante.

 

Marjeta Rovšek
samostojna strokovna delavka, Knjižnica FE