Novice

Kaj imajo skupnega šport, glasba in Fakulteta za elektrotehniko

Datum objave: 23.06.2020

Ko sem se preselila v Slovenijo, se nisem poslovila le od družine in prijateljev, ampak tudi od dveh stvari, ki sta bili moja stalnica tekom celotnega odraščanja – mandolina in rokomet.

Osnovna šola, ki sem jo obiskovala, je imela bogato glasbeno tradicijo. Eden od učiteljev glasbe je bil tudi odličen zborovodja in dirigent mandolinskega orkestra. Skoraj sočasno s tem, ko sem začela obiskovati šolo, sem dobila priložnost, da se pridružim šolskemu mandolinskemu orkestru. Čeprav je mandolina ljudski inštrument, smo v našem orkestru, v katerega so bili vključeni tudi kontrabasi in kitare, večinoma igrali klasično glasbo. Na začetku smo nastopali na šolskih prireditvah, nato so se pridružili še nastopi ob občinskih praznikih. Vztrajno delo nas je peljalo na razna tekmovanja in do 2. mesta na državnem tekmovanju šolskih orkestrov.

Poleg vztrajnega dela vsakega izmed nas, amaterskih glasbenikov, je bil ključni faktor za uspeh naš dirigent, ki je veljal za zelo strogega in je užival veliko spoštovanje pri vseh nas. Njegova posebnost je bila ta, da je imel absolutni posluh. Če se je kdo zmotil tudi za polovico tona, je dirigent točno vedel, kdo je bil, in to jasno ter zelo glasno tudi povedal. Druga njegova posebnost je bila ta, da nas je že zelo zgodaj naučil, da če želimo biti uspešni, moramo delati, delati in še enkrat delati. Tekom leta smo imeli redne in pogoste vaje.  V mesecih pred tekmovanji smo vadili po več ur na dan vsak dan v tednu, občasno tudi po večkrat na dan in tudi med vikendi.

emilija blog

Med eno in drugo mandolinsko vajo ter seveda učenjem za šolo, je bil čas za žogo in rokomet. Podobno kot v Sloveniji je tudi v Makedoniji rokomet zelo priljubljen šport, za katerega se odloča veliko mladih.  Čeprav v rokometu nismo bili tako uspešni kot v glasbenem orkestru, smo trenirali z enako vnemo in resnostjo.

Ko sem dobila štipendijo za mednarodno maturo in se preselila v Slovenijo, sem istočasno nehala igrati tako mandolino kot rokomet. Kasneje sem ugotovila, da mi izkušnje in spoznanja, ki sem jih dobila v tem obdobju, ko sem bila del orkestra in rokometne ekipe, veliko koristijo pri vsakdanjem inženirskem in raziskovalnem delu.

Spoznala sem namreč, da:

 

  1. Je povsem v redu, če si drugačen. Medtem ko so vsi orkestri igrali ljudsko glasbo, smo mi presenetili, navdušili in postali državni podprvaki z igranjem uspešnic iz klasične glasbe. Podobno tudi pri delu – medtem ko se je večina ukvarjala z razvojem pametnih mest, se je naša ekipa začela ukvarjati s pametnimi vasmi.
  2. Inovativna ideja brez trdega dela ni vredna nič. Ne glede na to, da smo bili z igranjem klasične glasbe inovativni, smo vseeno vadili nešteto ur, da bi dosegli odličnost. Če primerjamo z delom – prepoznavnost, ki smo jo dosegli z idejo o pametnem razvoju podeželja, bi hitro splahnela brez konkretnih vsebin in resnega raziskovalnega dela.
  3. Za dosego ciljev je pomembna raznolika ekipa. Tako pri rokometu kot v orkestru se je izkazalo, da je pomembno, da so različna znanja, talenti in izkušnje v točno določenih razmerjih zato, da so pravilno pokriti vsi položaji oz. zvočnosti. Enako je tudi v naši ekipi –  za razvoj pametnih vasi potrebujemo znanja in veščine iz različnih disciplin, kot so elektrotehnika, računalništvo, agronomija, antropologija, sociologija, filozofija, ekonomija itn.
  4. V ekipi ni prostora za individualizem. V ekipnih športih, kot je rokomet, je zelo dobro znano, da uspešen posameznik ne pomeni zmagovite ekipe. Igralci točno vedo, da na igrišču niso zato, da vsakič poskušajo zadeti gol – velikokrat več prispevajo z odlično podajo oz. uspešno obrambo. Povsem enako je v ekipi. Osebni uspeh ne pomeni zmeraj doseganja zastavljenih ciljev. Po drugi strani ima vsak posamezni član ekipe korist od skupinskega uspeha.
  5. Dobra ekipa potrebuje dobro vodenje. V obeh primerih – dirigent v orkestru in trener v rokometni ekipi – so bili vodje tisti, ki so imeli po eni strani vizijo kam gremo in po drugi strani strategijo kako bomo prišli do cilja. To so zmeraj jasno skomunicirali z ekipo ter istočasno zahtevali red in disciplino. Z rezultati dela so uživali veliko spoštovanje v svoji ekipi. Danes, ko sama vodim svojo ekipo, si želim, da bi bila vsaj tako uspešna, kot je bil naš dirigent.

 

doc. dr. Emilija Stojmenova Duh