Novice

BLOG: Skoraj običajen konec tedna

Datum objave: 05.10.2020

Moj običajen konec tedna vključuje nekaj hribov in kar nekaj službenih zadev.

 

Petek, 11.09.2020, 16:48, Ljubljana

Fakulteta je že skoraj povsem prazna, tako da se da posvetiti nekaterim zaostalim zadevam, ko sledi klic iz koče Goûter na pobočju Mont Blanca. S sobote na nedeljo so se sprostile tri postelje. Navdušeno potrdim rezervacijo in zagotovim, da se naslednji dan vidimo. Kličem domov in otrokoma povem, da imamo kočo. Vriskanje prekinem z navodili, kaj vse mora biti pripravljeno do takrat, ko pridem iz službe.

Malo pred sedmo uro zvečer se z otrokoma odpeljemo na dobrih 700 km dolgo pot proti Chamonixu. Po malo več kot mesecu dni že drugič. Ko so nam julija zaradi epidemije dokončno odpovedali letalske vozovnice na predvidene poletne počitnice, je sledil nelahek izziv, kako motivirati najstniška otroka, da bi preživela počitnice s staršema. Cordillero Blanco je tako nadomestil Mont Blanc, kjer nam je ravno zaradi epidemije uspelo dobiti rezervacijo v koči pod vrhom v začetku avgusta. Mont Blanc je v zadnjih letih tako oblegan, da je v koči, ki omogoča vzpon na vrh, skoraj nemogoče dobiti prosto posteljo.

Pogorje Monte Rose 4563 m, v ozadju Mont Blanc in Matterhorn, 31.07.2020, 09:01Na vzpon smo se temeljito pripravili, tudi s predhodno aklimatizacijo v prečudovitem vremenu na več štiritisočakih grebena Monte Rosa.

A kaj, ko je vsega lepega enkrat konec in je bilo ravno tisti avgustovski torek, ko je bil predviden naš vzpon na vrh Mont Blanca, verjetno najslabše vreme tega poletja. Gorski vodniki niso vodili svojih strank niti do koče pod goro, tako da nas je tisti večer v koči za več kot 100 ljudi spalo samo kakšnih dvajset, proti vrhu pa se nas je tisti torek, 4. avgusta, zjutraj odpravilo samo šest. Pri ničelni vidljivosti, v mrazu in vetru, pri čemer se je v zametih vdiralo do pasu, smo po dobri uri na višini slabih 4000 m morali obrniti in se premagani vrniti v kočo, nato pa je po kratkem počitku sledil še zasnežen spust po grebenu v dolino.

Spust po grebenu od koče v dolino, 04.08.2020, 09:13Zame bi bila tako zgodba z osvajanjem Mont Blanca za kar nekaj časa zaključena, sicer z nekaj grenkobe, saj mi je vreme že drugič preprečilo osvojitev vrha, a ne za otroka. Ko sem se strinjal, da lahko, če seveda dobimo kočo, poskusimo ponovno, je hči začela vztrajno preverjati, dan za dnem, teden za tednom, ali je kdo morda odpovedal rezervacijo. Sam sem z veliko mere skepse, a tudi z občudovanjem, opazoval mladostniško zagnanost in odločenost. In na koncu je uspelo, dobili smo kočo, ki pa je bila tisti trenutek še presneto daleč.

 

Sobota, 12.09.2020, 01:55, Chamonix

Nekje med Milanom in Torinom sem malo pred polnočjo dokončno omagal, časi, ko sem lahko vozil, dokler nismo prišli do cilja, so očitno mimo. A je krmilo prevzela hči, mladi očitno ne potrebujejo spanja, in peljala dalje, tako da smo malo pred drugo uro zjutraj prispeli v Chamonix na parkirišče pod gondolo, zlezli v spalne vreče in se prepustili udobju avtomobilskih sedežev.

Zgornja postaja vlakca Nid d'Aigle 2372 m, 12.09.2020, 10:45Jutranje pakiranje opreme, gondola, vlakec in vzpon do koče, vse to je bilo povsem drugačno kot avgusta. Lepo vreme, znana pot, vodniki s strankami in koča, ves čas vidna in vedno bliže na vrhu grebena.

Velikokrat imam občutek, da je ena od stvari, ki jo najstniki najbolj obvladajo, kako spraviti ob živce svojega sorojenca. A ob zavedanju, da ko si enkrat skupaj na vrvi, pride na vrh ali celotna naveza ali nihče, je bilo sodelovanje otrok navdušujoče. Očitno je vse, kar je potrebno za odlično sodelovanje, dovolj vabljiv izziv. Ko sem ob osmih zvečer v polsnu razmišljal o vsem, kar bi lahko naslednji dan šlo narobe in kako to preprečiti, sta otroka polna energije ob igranju kart delala velikopotezne načrte o tem in onem.

 

 

Nedelja, 13.09.2020, 02:29, koča Goûter (3815 m)

Alarm mojega telefona zbudi celotno sobo 24 ljudi, nekateri me grdo gledajo, a če želimo biti še isti dan nazaj v Ljubljani, ni časa za poležavanje. Bili smo med prvimi, na poti proti vrhu pred nami naštejem zgolj šest lučk. Pot je lepo uhojena, razmere blizu idealnim, čas pa, ko si popolnoma osredotočen, da po ozkem grebenu ne narediš napačnega koraka, hitro mine. Malo pred zoro smo na vrhu, veseli in ponosni, da nam je uspelo.

Vrh v ozadju, 13.09.2020, 08:19A časa za proslavljanje ni veliko, pa tudi zavedanje, da je pred nami zahtevna pot v dolino, ki je lahko zaradi utrujenosti še bolj nevarna kot vzpon, ne dopušča, da bi se povsem prepustili zmagoslavju. Šele, ko smo pod ozkim vršnim grebenom, je čas, da se navdušujemo nad belino najvišjega vrha Alp.

Sledi ponoven spust po grebenu pod kočo, prečkanje nevarnega velikega kuloarja, kjer je bilo zaradi globalnega ogrevanja in posledično neprestanega padajočega kamenja v zadnjih letih največ žrtev v pogorju Mont Blanca, nato pa tek v dolino, da ujamemo vlakec do gondole.

Vožnja proti domu je dolga, otroka sta na telefonih ali pa razpravljata, kdo je več pripomogel pri pripravi in vzponu, medsebojna harmonija je ostala tam nekje na snegu, meni pa se prepletajo vtisi minulih dni in misli o prihajajočem tednu.

Znamo na fakulteti, ko se soočimo s težavami in ovirami, v tem videti priložnosti? Imamo dovolj poguma, da smo pripravljeni sprejeti tudi najvišje izzive? Se znamo dovolj hitro odzvati ali prilagoditi? Sodelujemo dovolj med sabo?

Predvsem pa, ali omogočamo mladim, da koristno uporabijo svojo prekipevajočo energijo, in jim pri tem, tisti z malo več izkušnjami, pomagamo odpreti kakšna vrata, ali pa se mogoče vse prepogosto dogaja, da jim vrata zaloputnemo pred nosom? Brez zanosa, vztrajnosti in energije mladih bo namreč vse preveč najvišjih ciljev nedosegljivih. Zagotovo se bomo morali na fakulteti o tem še pogovarjati.

 

Nedelja, 13.09.2020, 22:35, Ljubljana

Skoraj običajen konec tedna je za mano, tokrat nekaj več hribov in kar nekaj manj službenih zadev.

 

prof. dr. Gregor Dolinar, dekan