FE od znotraj - blog

Kaj, če mi internet ven vrže?

Datum objave: 10.02.2021

8.05

Zazvoni mi budilka in počasi sežem po telefonu. Kliknem gumb za 'snooze' in se vrnem v sanjski svet. Saj je na voljo še celih 10 predragocenih minut do predavanj.

8.15

Budilka ponovno zazvoni. Hitro skočim iz postelje in vržem nekaj nase. Prižgem prenosnik in se pridružim predavanju v MS Teams. Pomislim, kako neverjetno stopničasti so postali prehodi med obdobjem sprostitve in dela, vse odkar smo obsojeni na delo od doma. Vsaj pri meni ni prisotne jutranje rutine, ki naj bi služila pripravi na začetek delovnega dneva. V tem smislu pogrešam bolj zvezen, počasnejši prehod, ko bi si zjutraj v miru pripravil zajtrk in se odpeljal na fakulteto. Tudi sama vožnja do fakultete je name delovala pomirjajoče in meditativno. Po drugi strani nikoli prej nisem bil zjutraj tako dobro naspan. Vsak dan imam na voljo dodatno uro spanca, ki ga rade volje izkoristim in ga bom gotovo pogrešal, ko se pandemija umiri.

8.38

Zbranost pri predavanjih mi začne popuščati in že imam na drugem zavihku odprt YouTube. Po dvominutnem surfanju izgubim rdečo nit predavanj in jo poskušam vzpostaviti nazaj. Zares je težje biti fokusiran po dolgih urah za ekranom. Vse lažje te lahko zanese, saj te nihče ne opazuje. Nobenih oči ni, ki bi te morda očitajoče pogledale, ker ne slediš predavanjem. A ni tudi nobenega kolega, ki bi te zmotil med poslušanjem, da ti pokaže najbolj aktualen meme. Novih sošolcev nisem imel možnosti spoznati. Dandanes se prepoznavamo le po glasu, saj so kamere v večini primerih ugasnjene.

9.00

Čas za zaslužen odmor. Sprehodim se po domu. Brata in sestri že pridno sedijo vsak za svojim ekranom in se izobražujejo, najmlajšemu bratu pa je vlogo učiteljice nadomestila mami. Skratka, v dopoldanskih urah smo vsi v šoli in tega smo že vajeni. Po vratih so nalepljeni listki, kjer so zapisane ure, kdaj mora vladati tišina, ker nekdo piše test ali pa ima sestanek. Spomnim se pomladnih mesecev, ko je doma vladalo živčno vzdušje. Sprva se je bilo težko navaditi na delo od doma, sedaj je to nova realnost. Neverjetno je, kako se človek hitro (če ne hitro, pa slej kot prej) navadi na nove okoliščine.

15.00

S predavanji zaključim in že lovim zadnje sončne žarke. Danes je čas za tek in vreme je idealno – sončno in toplo. Med tekom se vdam samorefleksiji. Hvaležen sem, da živim v bolj odročnem kraju, kjer se lahko brez stresa svobodno gibljem in sem v stiku z naravo. Smešno! Prej sem vedno videl odročnost mojega doma kot moteč dejavnik, saj sem porabil ogromno časa za prevoz do fakultete. Sedaj doživljam to kot luksuz. Med tekom sem tudi mnogokrat priča izjemnim razgledom, ki me napolnijo z dodatno energijo za preostanek dneva, ki ga bom zopet preživel za računalnikom. Priznam, da se s športom več ukvarjam, več se sprehajam, bolj cenim sončne dneve – vse to je nujno potrebno, da razblinim monotonost vsakdanjika.

Za hip pomislim na vse, ki jim je med pandemijo veliko težje kakor meni. Na tiste, ki jih je prizadela ta zahrbtna bolezen, ki so izgubili službe, ki zaradi izolacije doživljajo hudo psihološko stisko. V tem pogledu me je pandemija prizadela v najmanjši možni meri, za kar sem hvaležen.

jakob blog

20.00

Ravno končujem z zadnjimi obveznostmi za fakulteto in zaprem prenosnik. Evo, končno konec dela! Ležem na posteljo in si odprem knjigo namesto telefona, da privoščim svojim očem oddih od ekranov.

Zadnja poved je laž. Seveda bi se to lepo bralo in bi bilo v pričakovanju posledic nove realnosti - namreč, da imamo sedaj več časa za prostočasne dejavnosti. Vendar se začenja izpitno obdobje in med izpitnim obdobjem nikoli nisem premogel volje, da prebiram leposlovno čtivo, saj cele dneve preživim za naravoslovnim gradivom. Nimam občutka, da se je začelo izpitno obdobje. V normalnih časih je začetek izpitnega obdobja zaznamovalo to, da smo lahko ostajali doma ali v knjižnici, kjer smo cele dneve gulili čtivo. Zamenjali smo kraj in rutino, kar je bila inicializacija v izpitno obdobje. Sedaj tega prehoda ni. Ni skupinskega učenja, ni pehanja za zadnjim prostim mestom v knjižnici, ni praznjenja avtomatov za kavo. Sedim na istem stolu in gledam v isti ekran kot celoten semester, kar zagotovo ne deluje motivacijsko.

Izpitno obdobje na daljavo prinaša nove stresorje, ki jih študentje prej nismo poznali in si tudi nikoli nismo domišljali, da nas bo to moralo kdaj skrbeti. Prepričan sem, da marsikaterega študenta skrbi, ali bo internet med pisanjem izpita zdržal. Kaj če zmanjka elektrike? Kaj če mobilni podatki nehajo delati? Kaj če zmanjka štroma? Vsa ta vprašanja nas mučijo, sploh tiste, ki živimo v bolj odročnih krajih. 

Deliti moram svojo izkušnjo opravljanja pisnega izpita na daljavo, ko je bilo potrebno na koncu poskenirati list z nalogami in ga naložiti v spletno učilnico. Ob koncu izpita v naglici odprem  telefonsko aplikacijo Tiny Scanner in glej ga zlomka, ravno tisti trenutek mi aplikacija skeniranja ne dovoljuje, dokler ne plačam nekega mesečnega paketa, ki je bil ravno tisti dan bolj ugoden. Super, Murphyjev zakon! Pa še prejšnji dan je vse delovalo. Na srečo sem imel še eno aplikacijo in se je vse srečno izšlo. Pa tudi profesorji so zelo prizanesljivi in podaljšajo rok oddaje, če pride do tehničnih težav.

jakob blog 2

To je oris nove študentske realnosti in tudi na to se počasi navajamo. Kot je že pred dvema stoletjema zapisal ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski: "Človek je bitje, ki se vsega navadi." S postopnim sproščanjem ukrepov v pomladnih mesecih se bomo tako še lažje držali njegovega reka in se z veseljem navadili na novo realnost, ki bo (upajmo) vključevala študijski proces v živo na fakulteti.

 

 

Jakob Veršnjak, predsednik Študentskega sveta UL FE