FE od znotraj - blog

Moja smučarska sezona 2020/21

Datum objave: 10.05.2021

Ko septembra zaključimo s konferenco ERK, navadno tudi miselno zaključim s poletjem in nekje v ozadju začnem razmišljati o prihajajoči zimi. Lani jeseni obeti niso bili dobri. Ukrepi zaradi naraščajočih okužb s korona virusom so bili ponovno strožji, države so se začele zapirati, posledično so sledile odpovedi predsezonskega odpiranja smučišč v naši bližnji okolici. Spet smo pričeli s šolanjem na daljavo, prehodi med regijami so bili dovoljeni le v izjemnih primerih in smučanje je postalo zadnja stvar, o kateri sem razmišljal. Nato nas je vlada razveselila z novico, da bo za božič dovoljen prehod med regijami za vse. Doma smo razmišljali, v katero regijo bi šli tisti dan, in odločili smo se za Kranjsko Goro. Vedel sem, da naprave na smučišču iz znanih razlogov ne bodo delovale, vendar nas to ni odvrnilo od obiska. Prispeli smo tja in pogled na smučišče je bil tak, kot ga še nisem doživel. Snega za tisti čas nenavadno veliko, vse žičniške naprave nared za takojšen zagon, na smučišču pa v glavnem družine s sankami, ki so izkoristile sankaško svobodo na terenu, kjer jim to v običajnih razmerah ni dovoljeno. 

blog zemva 1

Razmere so se začele počasi umirjati, smučišča delovati, vendar je bil obisk praviloma možen le za prebivalce regije. V februarju letos so odpravili omejitve za prehode med regijami. Odločili smo se ponovno za Kranjsko Goro, ki je zasijala v povsem drugi luči, in jo kar takoj mahnili na podkorensko strmino. Če je dobra za tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju, potem je seveda več kot dobra tudi za nas, rekreativce. 

blog zemva 2 blog zemva 3

Z Mojco sva smučala približno dve uri, ko se je sedežnica nenadoma ustavila. Ponavadi se naprave ustavijo za minuto ali dve, a tokratna reakcija žičničarjev je kazala, da ne gre za rutinsko zadevo. Na srečo sva še čakala v vrsti, smučarje, ki so bili takrat že na sedežnici, pa so s pomožnim agregatom počasi spravili na vrh. Večina ljudi je tisti dan mirno zaključila s smučanjem, nekaj najbolj zagretih in vročekrvnih pa je zdrvelo k bližnji blaganji in zahtevalo povrnitev dela kupnine za smučarsko vozovnico. Midva sva se odpravila do avta in v upanju, da bodo le uspeli popraviti sedežnico, sem zelo počasi pospravljal smučarsko opremo. Ravno, ko sem spravil v prtljažnik še zadnji kos, je sedežnica pričela delovati. Do konca obratovalnega dne je bila še dobra ura, v običajnih razmerah bi se odpeljala domov, Mojčin pogled pa mi je govoril, da naj izkoristim dano možnost, vprašanje, kdaj bo spet. Hitro vso opremo ven in v nekaj minutah sem bil pri vstopu na sedežnico. Žičničarja sta mi zagotovila, da so okvaro v celoti odpravili in da ni nobene bojazni, da se ponovi. Na tekmovalni progi Pokala Vitranc sem se znašel praktično sam. Privilegij, kakršnega imajo za trening le smučarji svetovnega formata, a še ti verjetno ne vsak dan.

Nato marca z mojim dobrim kolegom s katedre ob kavi spregovoriva par besed o smučanju in predlaga, da greva skupaj na Krvavec. Ob upoštevanju vremenske napovedi najdeva dan, ki nama obema ustreza. Iz Ljubljane štartava zelo zgodaj in na spodnji postaji kabinske žičnice stojiva, še preden ta prične obratovati. Čez pol ure že smučava v hitrem tempu in to štiri ure brez enega samega postanka, kot da bi bila sedaj, ko je Filip Flisar zaključil kariero, v kvalifikacijah za izbor v ekipo v smučarskem krosu. Zaključiva s smučanjem, si potrdiva, da je bila smuka enkratna in da se to splača še kdaj ponoviti. Pri tem sva bila izgleda res iskrena, saj se naslednji dan na presenečenje obeh ponovno srečava na istem smučišču, tokrat vsak v svojem aranžmaju.

Glede na bližajoče se ponovno začasno zapiranje države z gosto postavljenimi Covid-semaforji za obdobje okoli velike noči, sem bil prepričan, da sem tisti dan zaključil s sezono. To sta simbolično nakazovala tudi semaforja na vlečnicah Kržišče 1 in 2, ki tam že več kot 40 let varno in zanesljivo usmerjata smučarski promet. Potem se je aprila zelo ohladilo, padlo veliko novega snega, omejitve so se sprostile in ob pogledu na zasnežene Kamniške sem si rekel, da tale oblika rekreacija sploh ni slaba. Preveril sem pri našem poklicnem predavatelju športne vzgoje, če bi šel z menoj. Hitro sva se uskladila, ritem smučanja ni bil tako brutalen kot zadnjič, a vseeno sva bila med tistimi, ki so 4-urno smučarsko vozovnico zelo dobro izkoristili. Ob vračanju v dolino sem si rekel, da je tokrat res zadnjič. 

blog zemva 4 blog zemva 5

Sledili so prvomajski prazniki, ponovna ohladitev in nova pošiljka snega. Spet kontaktiram fakultetnega športnika, a po odgovoru čutim, da je fokus športnih aktivnosti že preusmeril v program pomlad-poletje. Drugih niti ne upam kontaktirati, tako da se odločim iti sam. Jutranji pogled z AC proti Krvavcu, ki je še v megli in oblakih, napovedane otoplitve in dejstvo, da je ura še zelo zgodnja, hitro vplivajo na spremembo kurza proti smučišču, kamor se odpravljam že zadnjih 10 let, a vedno najdem kakšen razlog, da me ni. Cesta do Kranjske Gore skoraj prazna, kot da bi bili v fazi novih prepovedi in omejitev, enako čez prelaz Vršič in Trento, in po dobri uri in pol sem na spodnji postaji kaninske kabinske žičnice. Še dobre pol ure vožnje z gondolo in v kristalno jasnem dopoldnevu se odprejo prekrasni razgledi od Julijcev, do v soncu obsijane in lesketajoče se gladine Jadranskega morja. Snega za ta letni čas ogromno, tako da je kar nekaj smučarjev smučalo izven označenih prog. 

blog zemva 6

Če kje, je prav na tem smučišču zaradi kraških jam, ki jih je tu polno, to izredno nevarno. Še posebno sedaj, ko so prekrite z debelo snežno odejo, in niti ne veš, da je pod teboj brezno. Še najbolj sem bil presenečen, ko sem na sedežnici v pogovoru z njimi mimogrede izvedel, da so nekateri izmed njih prvič na tem smučišču. Zaradi pomladnih temperatur je sneg počasi začel postajati mehkejši in težji in glavnina smučarjev se je do opoldneva že odpravila v dolino, ostali pa so uživali v ležalnikih na soncu na zgornji postaji sedežnice. Celotno smučišče sem imel praktično zase. Izkoristil sem še pol ure podaljšanega obratovanja, za katerega mi je žičničar rekel, da je to izjemoma samo danes. Po pol ure pa sem zaradi skrbno ohranjene dediščine kaninske 3-sedežnice slišal stavek, katerega nisem že vsaj 35 let: ''Zadnja vožnja." Mislim, da je bila ta čudovita sobotna smuka res moja zadnja smuka v tej sezoni. Vsem, ki ste prebrali do tu, se najlepše zahvaljujem in vas prisrčno vabim, da se mi pridružite na slovenskih smučiščih naslednjo sezono. :)

blog zemva 7

 

 

Prof. dr. Andrej Žemva