Poslovil se je upokojeni prof. dr. Dušan Brajnik

V prejšnjem tednu se je za vedno poslovil cenjeni upokojeni profesor Katedre za osnove elektrotehnike, matematiko in fiziko prof. dr. Dušan Brajnik.

Pogreb je bil izveden v družinskem krogu, v njegov spomin pa je nekaj misli zapisal njegov stanovski kolega, prof. dr. Aleš Stanovnik.

Dušan Brajnik se je rodil 28. marca 1940. Po končani klasični gimnaziji se je leta 1958 vpisal na študij tehnične fizike na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1964 diplomiral in za diplomsko delo prejel Prešernovo nagrado. Po diplomi se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan. Leta 1970 je postal asistent za fiziko v rednem delovnem razmerju na Fakulteti za elektrotehniko UL. Od leta 1980 je predaval predmete Fizika I, Fizika II in Fizikalne osnove računalništva. Na tretji stopnji je vodil predmet Fizika snovi. Za svoje pedagoško delo je prejel Vidmarjevo nagrado. Upokojil se je leta 2004.

Znanstveno delo dr. Dušana Brajnika je obsegalo raziskave fotojedrskih reakcij v območju dipolne veleresonance pri betatronskem laboratoriju Instituta Jožef Stefan. Za meritve totalne absorpcije žarkov gama je s sodelavci prejel Kidričevo nagrado, za meritve in analizo podatkov na jedru 40Ca pa nagrado Sklada Borisa Kidriča. Več diplomantom je bil delovni mentor, ki je bil vedno pripravljen reševati kakšno tehnično težavo ali razložiti fizikalno ozadje problema.

Ko se je del Odseka za fiziko jedra IJS leta 1975 pridružil raziskavam na področju fizike osnovnih delcev v CERNu, se je dr. Dušan Brajnik preusmeril v uporabo metod jedrske fizike v tehnologiji in varovanju okolja. Bil je med ustanovitelji skupine za oceno posegov v okolje SEPO in je vodil raziskave vsebnosti urana v rudniku Žirovski vrh. Še posebej je bil dragocen njegov prispevek pri meritvah radioaktivnosti v Sloveniji, ki je bila posledica nesreče v jedrskem reaktorju v Černobilu. Ko je po radiu izvedel za nesrečo, je usposobil zbiralnike padavin in zračne filtre. Tako smo dobili podatke od samega začetka, torej še preden je oblak radioaktivnosti prišel k nam. S pomočjo gama spektrometrije, za katero je bil pravi ekspert, je meril jod v ščitnicah, različne radioaktivne elemente v laseh ljudi, ki so prihajali iz Kijeva ali pa v domačih poljščinah. Za to delo je prejel priznanje Zlati znak civilne zaščite.

Za metodo določitve urana v rudah je prejel Kidričevo nagrado za tehnične izboljšave. Bil je tudi nepogrešljiv pri meritvah radioaktivnosti v okolici jedrske elektrarne Krško, kar je predstavljalo neodvisen nadzor nad varnim delovanjem elektrarne.

Dušana smo občudovali, ko je pogosto, ko nas je nekaj kolegov razpravljalo o kakšnem fizikalnem problemu, tega z lahkoto rešil. Nenadoma je rekel: “Kaj pa, če je to tako…” in se je vedno izkazalo, da je temu res tako.

Tudi zasebno smo bili dobri prijatelji. Nekoč smo z najeto jadrnico in prijatelji fiziki iz Nizozemske jadrali okrog Kornatov. Pri prehodu med Malim in Velikim Tunom smo vsi gledali v vodo, če je dovolj globoka. Edino Duško je pogledal navzgor in tako preprečil, da nismo z jamborom zadeli v električni kabel.

Nomen est omen: Dušan je bil duša od človeka.

Cenjenega kolego bomo ohranili v trajnem spominu.