Zapis ob prejemu Vidmarjeve nagrade

V veliko čast mi je bilo konec leta 2021 prejeti nagrado za celovito pedagoško delo, ki je dobila ime po vsestransko velikem človeku – akademiku prof. dr. Milanu Vidmarju. Ko sem izvedel za nagrado, ki jo učitelji Fakultete za elektrotehniko prejmejo za podajanje znanja, mentorstva in obštudijsko delo s študenti, so mi misli najprej oddrvele skozi pretekla leta, da najdejo odgovor, s čim sem sem si jo res prislužil. Po čem izstopam, da me je katedra za Informacijsko-komunikacijske tehnologije nominirala in senat Fakultete za elektrotehniko izbral.

Spomin se je najprej ustavil na vseh mojih pedagoških mentorjih za usmerjanje na učiteljski poti. V prvi vrsti mojemu diplomskemu in magistrskemu mentorju, pokojnemu zaslužnemu prof. Jožku Budinu, katerega poslovilno pismo mi še vedno odzvanja v glavi. Nato doktorskemu mentorju prof. Matjažu Vidmarju, ki vedno pristopi z iskrenostjo in znanjem velikana. Seveda so tukaj še vsi tisti, ki so mi bili mentorji in zgled, ne da bi se tega zavedali. Nenazadnje pa se mi zahvalna misel ustavi na vseh preteklih in zdajšnjih sodelavcih in študentih, brez katerih v obrazložitvi navedenih dosežkov ne bi uspel zbrati v takem številu.

Čeprav zelo znan rokerski glasbenik in pesnik prekrasnih balad v eni od svojih (manj znanih) pesmi subtilno opeva, da samo kamenje oblik ne menja, vsi drugi pa smo sprememb deležni, je vsem poznano dejstvo, da voda v potoku skozi čas vse kamenje obrusi. Na izviru so razgibanih oblik, z izrazitimi vogali in robovi. Čez čas pa trdota ostane, ostrih vogalov in robov pa ni več.

Na študij v Ljubljano sem prišel v jeseni po osamosvojitveni vojni iz majhne vasi Kamnje na pobočju Vipavske doline. Kot pravi Kamenc sem imel zelo izrazite in ostre oblike. Po vseh teh letih upam, da mi čas še ni vseh obrusil in da mi jih je ostalo še nekaj za demistifikacijo pete generacije (5G) in ostalih tehnologij v širši množici, za borbo proti neresnicam, ki jih lažni aktivisti širijo med nami, za razbijanje informacijskih mehurčkov na družabnih omrežjih in za strpno in argumentirano pojasnjevanje, kako tehnologija deluje ter kakšen pomen ima za človeški razvoj.  Prejetje Vidmarjeve nagrade mi vliva upanje, da po vsem tem času od mene ni ostala samo zaobljena trdota, ki se ji ne da nič dopovedati in samo trmoglavi ter se kotali v napačno smer.

Danes se moramo univerzitetni profesorji zavedati, da naši učenci niso samo v predavalnicah in laboratorijih fakultete, temveč tudi izven njih. Mogoče so še bolj znanja željni in radovedni. Zato jim moramo organizirati strokovne seminarje, izobraževalna predavanja in vsake toliko tudi v dnevnem časopisju objaviti kakšen poljudni članek. Poleg vseh znanstvenih in strokovnih objav moramo vsaj enkrat na leto napisati še nekaj v poljudnem jeziku za izobraževanje širše javnosti oziroma za posredovanje našega znanja v javnost.

Večkrat me ljudje izven univerze, in tudi kakšen ameriški profesor se znajde med njimi, vprašajo, kako je mogoče, da se vsa ta leta še nisem naveličal predavati enih in istih predmetov: optičnih komunikacij, radijskih komunikacij, satelitskih in navigacijskih sistemov. Jaz pa jim razložim, da so isti zgolj naslovi predmetov. Vsebine se spreminjajo in posodabljajo, dopolnjujejo. Študentje v predavalnici so drugi. Na začetku sta njihov in moj električni naboj drugačna, nihamo v različnih fazah. Na koncu pa se valovanje med nami ujame na isti resonančni frekvenci in rodi mnoštvo novih idej, rešitev, tudi prijateljstev. Vsako leto na drugačni resonančni frekvenci. Vsakič se počutim, kot bi predaval prvič. Upam, da bom ta občutek obdržal še mnogo let.

izr. prof. dr. Boštjan Batagelj

Vsi zapisi v blogu izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacije, v katerih so zaposleni.