Večpredstavne interaktivne 3D tehnologije

Opis predmeta

Predmet uvede psihofiziologijo človekovega zaznavanja vidnih, zvočnih in kinestetičnih/taktilnih dražljajev. Osredotoča se na metode modeliranja in renderiranja tridimenzionalnih sintetičnih dražljajev za vidno, zvočno in haptično modalnost. Tehnologije za prostorski prikaz, kot so stereoskopski in hologramski prikazovalniki, ustvarjanje prostorskega zvoka in haptični roboti, omogočajo realistično prikazovanje vidnih, zvočnih in taktilnih informacij. Predmet nadalje raziskuje tehnologije in metode sledenja lege uporabnika, kar omogoča interakcijo in navigacijo v virtualnem okolju. Obogatena resničnost in teleprisotnost razširjata možnosti interakcije z realnim ali oddaljenim okoljem. Analiza psihofizioloških odzivov uporabnika in adaptivno prilagajanje navideznega okolja glede na uporabnikovo stanje omogočata personalizirano uporabniško izkušnjo. Tehnologije so uporabne za načrtovanje, proizvodnjo, trženje, arhitekturo, izobraževanje, medicino ter raziskave in razvoj.

Predmet učimo na programih

Cilji in kompetence

Predmet omogoča študentu razumevanje interaktivnih 3D predstavitev, izvedbo interaktivnih 3D aplikacij in izbiro ustreznih tehnologij prikazovanja. Študent pridobi znanje o metodah in tehnologijah za interaktivno predstavitev 3D računalniško generiranih okolij s posredovanjem vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev. Analizirani so učinki navideznih okolij na psihofiziološke odzive uporabnika in razložene metode ocenjevanja navidezne prisotnosti v realnem času. Znanje omogoča načrtovanje in izvedbo interaktivnih 3D simulacij in interaktivnih predstavitev za potrebe analize delovanja produktov, za izobraževanje na osnovi 3D simulacij (medicina), za potrebe trženja, zabave in drugih aplikacij. Poudarek je na interakcijah, ki zahtevajo fizičen stik s haptičnim robotom.

Metode poučevanja in učenja

Konzultacije in samostojno projektno delo.

Predvideni študijski rezultati

Po uspešno opravljenem modulu naj bi bili študenti zmožni:

– obravnavati psihofiziologijo človekovega zaznavanja dražljajev iz okolja,

– razviti metode vplivanja na psihofiziološke odzive človeka,

– razložiti večmodalno komunikacijo med človekom in napravo (robot, računalnik),

– sintetizirati vizualne, zvočne in haptične dražljaje za namen interakcije človeka z napravo,

– vrednotiti učinke umetno generiranih dražljajev na uporabnika,

– zgraditi interaktivne 3D aplikacije na področjih industrije, medicine in znanosti.

Temeljni viri in literatura

Mihelj M, Podobnik J (2012) Haptics for Virtual Reality and Teleoperation, Springer, Berlin.
Mihelj M, Novak D, Beguš S (2013) Virtual Reality Technology and Applications, Springer, Berlin.
Burdea G, Coiffet P (2003) Virtual reality technology, John Wilwy & Sons.
Sherman WR, Craig AB (2003) Understanding virtual reality : interface, application and design, Morgan Kaufmann Publishers.
Ong SK, Nee, AYC (2004) Virtual and augmented reality applications in manufacturing, Springer.