Opis predmeta
Psihofiziologija človekovega zaznavanja vidnih, zvočnih in kinestetičnih/taktilnih dražljajev; Metode modeliranja in renderiranja tridimenzionalnih dražljajev vseh treh modalnost (vidnih, zvočnih in haptičnih); Detekcija trka med kompleksnimi navideznimi objekti; Tehnologije za prostorski prikaz sintetiziranih dražljajev (stereoskopski in hologramski prikazovalniki, ustvarjanje prostorskega zvoka, haptični roboti za prikazovanje kinestetičnih in taktilnih informacij); Tehnologije in metode sledenja lege uporabnika, ki omogočajo interakcijo z okoljem in navigacijo v okolju; Obogatena resničnost kot interakcija z realnim in teleprisotnost kot interakcija z oddaljenim okoljem preko digitalnega medija; Analiza psihofizioloških odzivov uporabnika in načini adaptivnega prilagajanja navideznega okolja glede na psihofiziološko stanje uporabnika; Uporaba interaktivnih 3D tehnologij v dejavnostih, kot so načrtovanje izdelkov, proizvodnja, trženje in prodaja, arhitektura in oblikovanje, izobraževanje na osnovi interaktivnih 3D simulacij, medicina, raziskave in razvoj.
Predmet učimo na programih
Cilji in kompetence
Predmet omogoča študentu razumevanje interaktivnih 3D predstavitev, izvedbo interaktivnih 3D aplikacij in izbiro ustreznih tehnologij prikazovanja. Študent pridobi znanje o metodah in tehnologijah za interaktivno predstavitev 3D računalniško generiranih okolij s posredovanjem vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev. Analizirani so učinki navideznih okolij na psihofiziološke odzive uporabnika in razložene metode ocenjevanja navidezne prisotnosti v realnem času. Znanje omogoča načrtovanje in izvedbo interaktivnih 3D simulacij in interaktivnih predstavitev za potrebe analize delovanja produktov, za izobraževanje na osnovi 3D simulacij (medicina), za potrebe trženja, zabave in drugih aplikacij. Poudarek je na interakcijah, ki zahtevajo fizičen stik s haptičnim robotom.
Metode poučevanja in učenja
Konzultacije in samostojno projektno delo.
Predvideni študijski rezultati
Po uspešno opravljenem modulu naj bi bili študenti zmožni:
– obravnavati psihofiziologijo človekovega zaznavanja dražljajev iz okolja,
– razviti metode vplivanja na psihofiziološke odzive človeka,
– razložiti večmodalno komunikacijo med človekom in napravo (robot, računalnik),
– sintetizirati vizualne, zvočne in haptične dražljaje za namen interakcije človeka z napravo,
– vrednotiti učinke umetno generiranih dražljajev na uporabnika,
– zgraditi interaktivne 3D aplikacije na področjih industrije, medicine in znanosti.
Temeljni viri in literatura
1. Mihelj M, Podobnik J (2012) Haptics for Virtual Reality and Teleoperation, Springer, Berlin.
2. Mihelj M, Novak D, Beguš S (2013) Virtual Reality Technology and Applications, Springer, Berlin.
3. Furht B (2011) Handbook of Augmented Reality, Springer, Berlin.
4. Sherman W, Craig AB (2003) Understanding Virtual Reality, Morgan Kaufmann.