Elektrotehnika +

Zanimanje slovenskih znanstvenikov za vesoljske tehnologije se je začelo že pred davnimi leti, saj je leta 1929 Herman Potočnik-Noordung objavil temeljno knjigo “Problem vožnje po vesolju”. Že od tega zgodnjega obdobja je skupina slovenskih znanstevnikov in inženirjev posvetila svoje delo aktivnostim posvečenim vesolju.

Profesor Matjaž Vidmar se je s sodelavci Fakultete za elektrotehniko vključil v projekte tujih satelitov in v soavtorstvu s profesorjem Dragom Matkom objavili knjige o vesoljskih tehnologijah. Leta 2009 je bila fakulteta ustanoviteljice slovenskega Centra odličnost za vesolje-SI. Vesoljske tehnologije so trenutno v procesu revolucionarnega prehoda, ki je posebej izrazit na področju mikro in nano satelitov, kjer je z radikalno miniaturizacijo integriranih podsistemov in relativno ugodnimi komercialnimi gradniki prišlo do občutnega znižanja stroškov razvoja, izstrelitve in uporabe satelitov. Slovenija je zaradi teh korenitih sprememb vstopila v področje, ki je bilo prej rezervirano samo za velike raziskovalne institucije iz ekonomsko močnih držav. Bistveno vlogo pri tem igra Fakulteta za elektrotehniko, ki izobražuje kadre s področja visokofrekvenčne satelitske tehnike, navigacijskih satelitskih sistemov in avtomatskim vodenjem satelitskih sistemov.

Na strehi Fakultete za elektrotehniko je locirana zemeljska postaja za prvi slovenski mikrosatelit visoke ločljivosti za opazovanje Zemlje NEMO-HD. Raziskovalci iz Fakultete za elektrotehniko sodelujejo z znanstvenimi institucijami znotraj Evropske vesoljske agencije in širše, ter s podjetji, ki razvijajo opremo za vesoljsko uporabo.

Za zagotavljanje energijskih potreb prav vseh vrst aplikacij vesoljskih tehnologij pa igra ključno vlogo področje fotovoltaike. Na Fakulteti za elektrotehniko potekajo intenzivne raziskave večspojnih visokoučinkovitih sončnih celic, ki bi zagotavljale vso potrebno električno energijo tudi v pogojih omejene osvetlitve, kot npr. pri satelitih v nizki Zemljini orbiti ali pri medplanetarnih sondah. Pomemben raziskovalni aspekt je tudi minimizacija teže, pri čemer se razvijajo tankoplastne celice, ki so zaradi svoje lahkosti in fleksibilnosti primerne za namestitev na velike površine, kot so solarni paneli ali sončna jadra. Nenazadnje pa morajo sončne celice za vesoljske tehnologije izkazovati tudi visoko odpornost na zunanje dejavnike, kot so kozmično sevanje in sončev veter, kar zahteva razvoj novih naprednih materialov z nižjo stopnjo degradacije.